Deviantnost ogroža uspešnost organizacij

Pogosto prevladuje napačno mnenje, da deviantnost v organizaciji ni problem. Prepričani smo, da “smo sami dobri ljudje” – če se spomnite reka iz nadaljevanke Naša krajevna skupnost, ali pa kot ugotavljajo mnogi raziskovalci s področja organizacijske deviatnosti, da so vodje prepričani, da se ne da nič narediti, nič spremeniti in vzdržujejo stanje kot je.

Nekatera dejstva pa kažejo, da organizacijska deviantnost zelo škoduje organizacijam. Tako raziskave o tatvinah kažejo, da se odstotek zaposlenih, ki kradejo delodajalcu giblje med 3- 62  odstotki (Oliphant & Oliphant , 2001).  McGurn (1988) v svoji raziskavi poroča, da je 75 % zaposlenih sodelujočih v raziskavi poročalo, da je vsaj enkrat kradlo delodajalcem.

Bamfield-a  (2004) poroča, da je z raziskavo, ki je bila opravljena med večjimi trgovci iz 16 evropskih državah, v kateri je sodelovalo  476 podjetij, ki imajo 31.525 trgovin in ustvarijo prihodke v višini 91,419 milijonov evrov,  bilo ugotovljeno, da so izgube zaradi tatvin zaposlenih, tatvin strank, tatvin s strani dobaviteljev in notranjih napak v letu 2001 znašale med 0.98 %  (Avstrija)  in 1.76 %  (Velika Britanija) od prometa in  v letu 2002 med  0.97 % (Avstrija) in  1.45 % (Velika Britanija).  Tatvine zaposlenih povzročijo 28.8 % izgub, tatvine dobaviteljev povzročijo 7.5 % izgub. Je pa skrb vzbujajoče to, da je bila  v povprečju vrednost, ki so si jo prilastili kupci v višini 51.20 €, a je bila bistveno višja vrednost odtujenih stvari s strani zaposlenih in je znašala v 685.13€, to pa je kar 13 krat več.

Ne le tatvine, tudi opravljanje zasebnih aktivnosti v delovnem času, povzroča škodo delodajalcu. Tako Eddy , D’Abate, & Thurston Jr, (2010) poročajo, da so ugotovili, da na letnem nivoju izguba – strošek za delodajalca zaradi privatiziranja zaposlenega glede na plačo anketiranih znaša 9.142$.

So pa naše predstave o tem kdo krade, kdo zlorablja zaupanje zaradi stereotipov o kriminalcih (grdi, umazani, iz družbenega dne, pripadniki manjšin ali etičnih skupnosti, ipd.) napačne in pogosto svoje poglede usmerjamo v “navadne delavce”. Realnost pa je nekoliko drugačna, saj kot ugotavljata   Rea & Subramaniam (2008) večino prevar  storijo zaposleni , ampak ne “navadni delavci” , saj sta ugotovila, da je skoraj 67 odstotkov od zaposlenih, ki storijo prevaro zaposleni na menedžerskih pozicijah.